CERKEV MARIJINEGA OZNANJENJA IN SAMOSTAN VELESOVO V ADERGASU
Romarska pot za vso Gorenjsko
Nekoč samostanska, danes pa župnijska cerkev, ima bogato kulturno in zgodovinsko dediščino.
Leta 1238 je ob tej kapeli nastal samostan dominikank. Cerkev je po prenovi, ki se je začela leta 1732 in zaključila leta 1771, dobila značilne elemente italijanske arhitekture z dvoransko zasnovo s poglobljenim ostenjem v obliki kapele, v kateri sta postavljena oltarja, in s svetlobnim nadstropjem. Notranjost je zasnovana po vzoru uršulinske cerkve v Ljubljani, pročelje pa nedvomno nakazuje, da je arhitekt vzore poiskal v pročelju ljubljanskega rotovža.
To poznobaročno stavbo krasi sedem oltarnih slik znamenitega avstrijskega baročnega slikarja Johanna Martina Schmidta iz Kremsa.
Na koru visijo štiri slike Marijinega življenja, ki so delo najplodovitejšega baročnega slikarja na Slovenskem Jeana Valentina Metzingerja, rojenega 1699. v St. Avoldu v Loreni.
Najznamenitejša umetnina v cerkvi je romanski božjepotni kip Marije z Jezusom, ki ima svoje stalno mesto na glavnem oltarju med tronom in tabernakljem. Je najstarejši ohranjeni Marijin kip na Slovenskem iz okoli 1220. Od srednjega veka dalje kipu menjajo oblačila ob različnih cerkvenih praznikih. Domneva se, da je kip ob ustanoviti samostana podaril patriarh Berltold II.
Pod cerkvijo so znamenite katakombe.
Foto: Janko Dermastja
Nekdanji samostan Velesovo
Prvotni ženski dominikanski samostan so ustanovili oglejski patriarhi leta 1238. Ustanovno listino je tisto leto potrdil oglejski patriarh Bertold II. v bližnji cerkvi sv. Marjete. Kot najvišji cerkveni dostojanstvenik in hkrati zemljiški gospod je predstavljal osrednjo osebnost prve polovice 13. stoletja na Slovenskem.
Ob turškem napadu leta 1471 je bil samostan, ki je bil takrat večinoma lesen, zelo poškodovan. Sedanjo obliko je dobil med letoma 1732 in 1771, ko so ga obnovili po načrtih Candida Zullianija.
Podobo nekdanjega gradu nad samostanom in samostan sam prikazuje Valvasorjev bakrorez.
Avstrijski cesar Jožef II. ga je 1782. razpustil in v njem je bila vojaška bolnišnica, pozneje pa sedež gosposke. Od samostanskih objektov je ohranjen vzhodni del, kjer so stanovanja, šola in župnišče.
Katakombe pod cerkvijo so bile namenjene za pokop nun, ki so živele v samostanu. Na gričku nad vasjo pa so še danes vidne razvaline nekdanjega gradu Kamen, ki je bil uničen ob turškem vpadu leta 1471.
Ime vasi, v katerem je stal samostan, naj bi izviral iz nem. An der Gras ('na trati'), blizu je bila namreč vas Trata s podružnično cerkvijo sv. Marjete, ki je že leta 1136 pridobila pravice župnijske cerkve. Upravljanje in delovanje samostana so prevzele nune, ki so prihajale iz plemiških družin iz okolice Dunaja. Poleg bogate kulturne dediščine so s seboj prinesle tudi bogastvo, s katerim so lahko kupovale posestva.
O samostanu govori že davno pozabljena pesem: »Stoji, stoji pod goro en klošterček Velesovo«.
Foto: Janez Ribnikar
Ogled je možen vsak dan, večje skupine pa se vnaprej dogovorite pri gospodu župniku Slavku Kalanu na telefonski številki 041 755 404 ali na slavko.kalan@rkc.si.
CERKEV JE DOSTOPNA TUDI INVALIDOM, saj je ob stopnicah speljana tudi klančina.
Več si lahko preberete na spletni strani Župnije Velesovo.
